Zdravljenje trihotilomanije (kompulzivno trganje las)

Vsi smo že kdaj občutili potrebo po tem, da bi si razočarani iztrgali lase. Toda ali ste vedeli, da obstaja bolezen, znana kot trihotilomanija, pri kateri se dogaja prav to? Osebe s to boleznijo si lahko pulijo lase z lasišča ali drugih področij, kot so trepalnice ali obrvi. Gre za motnjo nadzora impulzov, kar pomeni, da oseba ne more zadržati impulza, da bi si iztrgala lase. Doživlja močno potrebo po tem in čuti naraščajočo napetost, dokler tega ne stori. Običajno se po tem pojavi občutek olajšanja. S trihotilomanijo se kdaj v življenju sreča približno 1 ali 2 osebi od 50, pogostejša pa je pri ženskah.

Trihotilomanija se običajno začne v poznem otroštvu ali zgodnji puberteti, sproži pa jo lahko stres ali depresija. To ponavljajoče se vedenje, osredotočeno na telo, lahko povzroči tudi fizične posledice, kot so poškodbe tkiva in okužbe. Včasih si ljudje, ki si pulijo lase, te tudi zaužijejo. To lahko povzroči nastanek lasnih kepic v želodcu ali črevesju, ki jih je morda treba kirurško odstraniti.

Tukaj si oglejte, kaj lahko povzroči to stanje in kako ga lahko odpravite.

Kaj povzroča trihotilomanijo?

Ne vemo še, kaj je vzrok za trihotillomanijo, vendar so strokovnjaki postavili nekatere teorije – šlo naj bi za vrsto zasvojenosti, način lajšanja tesnobe ali stresa, v nekaterih primerih pa tudi za vrsto samopoškodovanja. Ker gre za vrsto kompulzivnega vedenja, nekateri strokovnjaki menijo, da je povezana z obsesivno-kompulzivno motnjo. Menijo tudi, da imajo pri tej motnji vlogo genetika, kemija možganov in hormonske spremembe.

Kako prepoznati trihotilomanijo?

Osebe s trihotillomanijo lahko velikokrat zanikajo, da bi si pulile lase, ker jih je sram ali jim je nerodno. Lahko pa se tudi ne zavedajo, da si izrivajo lase. V vsakem primeru lahko nekaj namigov pokaže, ali ima oseba trihotilomanijo:

V primerih, ko se oseba ne zaveda svojega vedenja, jo vprašajte, ali se “igra” z lasmi; na primer, ali jih zvija ali vrti ali vleče za konice. Ta korak pomaga izogniti se neposrednemu soočenju. Prav tako je koristno osebi razložiti, da si nekateri ljudje pogosto podzavestno vlečejo lase med gledanjem televizije, branjem ali učenjem. Na ta način se bolnik ne počuti, kot da bi ga kdo obtoževal.

Osebe s trihotilomanijo imajo pogosto tudi druge podobne ponavljajoče se navade, osredotočene na telo, kot so puljenje kože, grizenje nohtov ali grizenje ustnic. Preverjanje teh navad je lahko koristno.

Lasje se pri trihotillomaniji ne iztrgajo zlahka, medtem ko se pri boleznih, kot je alopecija areata, ki povzroča izpadanje las, lažje iztrgajo. S testom vlečenja las lahko ugotovite, ali so lasje ohlapni, in pomagate potrditi to zdravstveno stanje.

Naravno izpadanje las običajno pusti gladko plešo. Pri trihotillomaniji pa lahko na nedavno izvlečenih mestih začutite strnišče. Najdete lahko tudi različno dolge polomljene lase, nekateri prameni pa se zlomijo sredi lasišča.

Trihotilomanija trepalnic je običajno povezana s trepalnicami zgornje veke. Trepalnice spodnje veke, ki so krajše, jih je težje prijeti in jih je bolj boleče iztrgati, lahko ostanejo nedotaknjene.

Kako premagati trihotilomanijo?

Kognitivno-vedenjska terapija, ki je vrsta pogovorne terapije, je priljubljeno zdravljenje trihotilomanije. Nekateri zdravniki lahko poleg svetovalnega zdravljenja predpišejo tudi zdravila. Kognitivno-vedenjska terapija se osredotoča na prepoznavanje misli in vedenja, ki so lahko problematični, ter njihovo spreminjanje, da boste lahko bolje delovali. Pri kognitivno-vedenjski terapiji se za reševanje trihotilomanije pogosto uporabljata trening obračanja navad in celostna vedenjska obravnava. Ugotovljeno je bilo, da dodajanje pristopov, kot sta terapija sprejemanja in zavezanosti ter dialektična vedenjska terapija, izboljša učinkovitost teh terapij.

Usposabljanje za spreminjanje navad

Usposabljanje za spreminjanje navad deluje tako, da poskuša bolniku pomagati prepoznati in se osredotočiti na situacije, v katerih se običajno pojavlja puljenje las. To je znano kot trening ozaveščanja. Združuje se s treningom konkurenčnega odziva, pri katerem se bolnik nauči nadomestiti svoje vedenje z drugim odzivom, ki bo ustavil vlečenje las. Na primer, lase si lahko oseba vleče, ko se dolgočasi ali ko gleda televizijo. Ko se tega zaveda, ga lahko nadomesti z drugim dejanjem, ko začuti potrebo po vlečenju za lase. Na primer, roko lahko stisne v pest ali stisne mišice rok in tako “zaklene” roke, da si ne bi več vlekla las. Druga sestavina usposabljanja za spreminjanje navade je socialna podpora in vključuje družino in prijatelje, ki zagotavljajo pozitivno okrepitev, ko oseba sprejme konkurenčni odziv namesto vlečenja las.

Celovito vedenjsko zdravljenje

V skladu s celostnim vedenjskim modelom se oseba ukvarja z vlečenjem las, ker s tem zadovoljuje določeno potrebo (ali potrebe). To ji lahko na primer pomaga zaspati, se sprostiti ali se počuti, kot da je dosegla cilj. Ko oseba razume, zakaj, kako in kje si puli lase, ta model oblikuje intervencijo, ki se nanaša na potrebo, ki jo zadovoljuje s puljenjem las. Če je na primer srbenje sprožilec, ki vodi k puljenju las, se lahko bolnika spodbudi, da uporabi glavnik za lajšanje srbenja, pri čemer se s konicami prstov ne dotika lasišča. Če pa oseba uporablja puljenje las, da bi zmanjšala zaskrbljujoče misli, jo lahko naučimo alternativnih načinov spopadanja s stresom.

Terapija sprejemanja in zavezanosti

Cilj terapije sprejemanja in zavezanosti je spodbujati večje sprejemanje želje po puljenju las, ne da bi jo skušali odpraviti. Med to terapijo se bolnika spodbuja, da brez obsojanja doživlja negativna čustva, ki vodijo do trganja las ali se pojavijo po njem. Pri tem ga naučimo, da so misli, čustva in nagoni začasni dogodki, na katere se lahko odloči, da se ne bo odzval.

Dialektična vedenjska terapija

Dialektična vedenjska terapija je še en pristop, ki lahko izboljša učinkovitost drugih vedenjskih terapij. Vključuje komponente, kot so čuječnost, uravnavanje čustev in toleranca do stiske. Pozornost se osredotoča na življenje v trenutku ter doživljanje občutkov in čustev brez presojanja (koncept, izposojen iz budizma). Regulacija čustev se osredotoča na učenje posameznikov, kako bolje obvladovati čustva, ne da bi si pri tem pulili lase. Strpnost do stiske se osredotoča na to, da posamezniku omogoči prebroditi kratkotrajno krizo, tako da sprejme resničnost stiske in si prizadeva, da z negativnim vedenjem (kot je puljenje las) ne bi poslabšal razmer. Ta terapija lahko vključuje tehnike, kot so vizualizacija uspešnega izida krize, iskanje razlogov za hvaležnost, pomoč nekomu drugemu, sproščanje z globokim dihanjem, poslušanje glasbe itd.

Podporne skupine

S poslušanjem o težavah drugih oseb s to motnjo se oseba zave, da ni sama. To je lahko tudi vir navdiha v lastnem boju proti trihotilomaniji. Čustvena podpora in občutek skupnosti, ki ju oseba dobi v podporni skupini, sta lahko neprecenljiva pri spopadanju s to boleznijo.

Alternativnih terapij, o katerih je treba razmisliti

Ker je trihotillomanija lahko povezana s stanji, kot sta anksioznost in obsesivno-kompulzivna motnja, boste morda želeli vprašati svojega zdravnika, ali vam bodo v pomoč alternativne terapije, ki delujejo pri teh stanjih. Lahko preverite terapevtske tehnike, kot so hipnoza, biološka povratna zveza in globoko dihanje.

Trihotilomanija pri otrocih

Trihotilomanija se običajno razvije pri otrocih, starih od 11 do 15 let. Obstaja pa možnost, da se pojavi tudi prej – o trihotilomaniji so poročali celo pri otrocih, starih eno leto. Po mnenju strokovnjakov je vlečenje las pri majhnih otrocih podobno dejavnostim, kot sta sesanje palca ali grizenje nohtov, in preprosto vodenje s strani staršev jim lahko pomaga, da iz tega prerastejo. Prav tako se majhni otroci zelo dobro odzivajo na zdravljenje, čeprav morajo starši voditi postopek zdravljenja pod vodstvom terapevta. Ko otroci odrastejo, če jim omogočimo sodelovanje pri razvoju strategij in intervencijskih tehnik, bodo možnosti za uspeh večje.